DVANAJST RAZLOGOV ZA KRŠČANSKO VZGOJO (3)
ZARADI ODGOVOROV NA VPRAŠANJA O ŽIVLJENJU IN SMRTI

OTROCI SO SEVEDA RAZLIČNI, VSAK JE UNIKAT
Vsak otrok je enkratna podoba Boga. Psihologi poudarjajo, da so otroci odprti tudi za svet, ki nas tukaj zanima, pravimo mu duhovni svet ali svet vere. Otroci imajo rešeno lastno identiteto, kar je osnovni pogoj, da so s seboj v miru in zadovoljni. Predvsem  staršem sporočajo: »Jaz sem jaz!« V otroku je to spontano, je pač zvest samemu sebi. Živi v soglasju s samim seboj, sprejema samega sebe in živi kakor: »Dobro vem, kdo in kaj sem.«
Med najhujšimi ranami, ki jih povzročamo otroku je, če ga ponižujemo ali se mu posmehujemo. Postane ga sram in počne vse, da bi bil sprejet in vsem všeč, ali pa se zapre.

OTROCI VPRAŠUJEJO…
Otroci opazujejo svet in življenje okrog sebe. Čudijo se, bojijo se, tuhtajo, premlevajo in vprašujejo. Med tretjim in četrtim letom sta med vprašanji, ki ju moramo vzeti resno, otroci ju postavljajo na različne načine, sta pa znak, da otroku ne zadoščajo več dosedanje gotovosti.

Prvič: od kod prihajam, kje sem bil, preden sem prišel sem med vas ter drugič: ali bom tudi jaz umrl, pa mama, tata, nona? Gre torej za vprašanji o začetku in koncu življenja.

SO VPRAŠANJA, KI SO KLIC PO…
Ozadje teh vprašanj je: »Kdo bo stal ob meni, kdo me bo varoval, kdo me bo imel rad, kaj bo z menoj, ko bom šel v šolo, ko ne bo staršev?« Vsak otrok, vsak mlad človek, potrebuje ob sebi vsaj enega odraslega, na katerega se ob teh vprašanjih nasloni in brezpogojno zanese.

TRETJI RAZLOG ZA KRŠČANSKO VZGOJO JE:
Sprotno, odkrito in zaupno pogovarjanje o prihodu na svet in o smrti.

 

 

 

 

28. NEDELJA MED LETOM