DVANAJST RAZLOGOV ZA KRŠČANSKO VZGOJO (11)
DA BODO ZNALI PROSITI ODPUŠČANJE IN SAMI ODPUŠČATI

MOTITI SE IN GREŠITI JE ČLOVEŠKO, ODPUSTITI PA NEBEŠKO
Oboje, zmoto in greh, nam lahko kdorkoli očita. Upravičeno! Pa naj nam bo prav ali ne. Tudi naš »jaz« ima večkrat razlog, da smo prizadeti, zamerljivi, zagrenjeni. Toda živeti na zamerah, užaljenostih in, Bog ne daj maščevalnosti, ni mogoče. Ni ne človeško in ne krščansko. Jezus in njegovi učenci nas spodbujajo k odpuščanju, da bomo človeški in krščanski v okolju, ki ni spravljeno zaradi skritih ali očitih užaljenosti in krivic.

KAJ NI ODPUŠČANJE?
Odpuščati ne pomeni pozabiti ali se delati, da se ni nič zgodilo.
Tudi ne pomeni, da se opravičujemo in da imamo že z opravičilom mir v odnosu z določenim človekom, ki nas je prizadel. Še manj pa pomeni dati komu dovoljenje, da se lahko žaljenje ali krivica nadaljuje.

DRUŽINA JE PRVA VZGOJITELJICA ODPUŠČANJA
Odpuščati in prositi odpuščanje je od otroštva dalje med najbolj občutljivimi izkušnjami, da se osvobodimo bremen in tesnob preteklosti ter gremo osvobojeni v prihodnost. Otroku moramo predstaviti izbiro: biti maščevalen in na koga jezen, ali se z njim spraviti. Ne le z besedo, pač pa tudi s stiskom roke, objemom, nasmehom, srcem.
Tako dela z nami Bog, ko priznamo svoj(e) greh(e), od sebičnosti in nespoštljivosti do lenobe.
Odpuščajmo, kljub temu da živimo v času in prostoru, kjer je tako malo odpuščanja.
Pa se bomo vsi bolje počutili.
ENAJSTI RAZLOG ZA KRŠČANSKO VZGOJO JE:
DA BI ZNALI PROSITI ODPUŠČANJE IN ODPUŠČATI.

 

 

2. ADVENTNA NEDELJA